Courtois (2004) piše, da če je klient dovolj stabilen in se je naučil primarne afektivne modulacije in veščin spoprijemanja, je usmerjen k podrobnejši predelavi travmatičnega materiala in k določeni stopnji zaključka oziroma rešitve travmatičnega spomina, ki klientu dovoli, da funkcionira z manj potravmatskega oškodovanja. Cvetek (2009) pojasnjuje, da klient v drugi fazi prikliče travmatične spomine kot tudi povezana somatska stanja, emocije in percepcije v meri in ritmu, ki je varen in obvladljiv. Spomini so nato predelani z veščinami samouravnavanja ter varnega in nevsiljivega souravnavanja. Whitfield (1995) omenja, da travmatični spomini lahko vključujejo bistvene elemente posameznikove osebne izkušnje in pomen, ki ga travmatični dogodek zanj ima.
Pomen, kiga posameznik pripiše travmatičnemu dogodku, se spreminja s kvaliteto in kvantiteto predelave travmatične izkušnje. Ford, Courtois, Steele, van der Hart in Nijenhuis (2005) kot primer predelave navajajo travmatično žalovanje, ki se pogosto pojavi iz zavedanja globoke izgube, kot je recimo izguba otroštva, zaupanja, odnosov ali uspehov. Dass-Brailsford (2007) omenja, da v tej fazi pogosto pride do okrepitve simptomov, intenzivnega notranjega konflikta, žalovanja, sprejetja, sprostitve in opolnomočenja. Chu (1998, po Dass-Brailsford, 2007) poudarja, da sta glavni nalogi druge faze raziskovanje in podoživljanje izkušenj.
Cilji predelave travmatičnih spominov so naslednji (van der Kolk, van der Hart in Marmar, 1996):
a) premagati fobijo pred disociativnim občutkom lastnega jaza, povezanega s travmo, ter premagati strah in sram, ki sta povezana s travmo;
b) premagati fobijo pred travmatičnimi spomini, ki morajo priti na dan in se preobraziti ter postati del klientovega toka zavesti;
c) premagati fobijo pred življenjem samim, kar vključuje strah pred ponovno viktimizacijo in občutek klienta, da ne bo sposoben prevzeti nadzora nad svojo lastno usodo.
Van der Kolk, van der Hart in Marmar (1996) poudarjajo, da travmatični spomin ne more biti ustrezno predelan, če njegovi čustveni in senzomotorični elementi ostanejo izolirani od ostalega spomina. Rothschild (2000) pojasnjuje, da osebe s PTSM preplavljajo podobe, občutki in vedenjski impulzi (implicitni spomin), ki so ločeni od konteksta, konceptov in razumevanja (eksplicitni spomin). Boljše razumevanje somatskega spomina in implicitnih procesov pomaga povezati implicitni in eksplicitni spominski sistem.
Vir: Doživljanje in spoprijemanje s psihično travmo (moje diplomsko delo)