Cvetek (2009) omenja, da je tretja faza usmerjena k življenju, ki je manj pod vplivom izvorne travme in njenih posledic. Klientom običajno življenje predstavlja velik izziv. Vse, kar jim je neznano, v njih vzbuja strah, kar vodi do omejenih življenjskih slogov. Tako je v tej fazi ključno ravnotežje in kakovost življenja klienta. Pomembno je, da klient vzpostavi ravnotežje med delom, počitkom, igro ter odnosi. Zayfert in Black Blecker (2007) omenjata, da je v tretji fazi poudarek na integraciji, rehabilitaciji in občutku povezanosti z drugimi.
Dass-Brailsford (2007) piše, da v zadnji fazi klient nadaljuje z razvijanjem novih veščin. Ker pridobi na moči, lahko sodeluje v interakcijah, ki so ga prej navdajale z anksioznostjo. Cvetek (2009) poudarja, da je cilj terapije, da klient pridobi izkustvene dokaze varnosti in občutke opogumljanja ter postopno nadomesti omejene ali samoomejujoče vzorce čutenja, vedenja in mišljenja. Turnbull in McFarlane (1996) poudarjata, da naj bi klienti aktivno pridobivali izkušnje, ki jih napolnijo z občutki nadzora in zadovoljstva. Fizične aktivnosti (različni športi in pustolovščine v divjini), druge prijetne fizične izkušnje (na primer masaža) in razni umetniški dosežki so lahko izkušnje, ki niso povezane s travmo in služijo kot vir novega zadovoljstva. Courtois (2004) opozarja, da se intenzivnost in trajanje celotne terapije od klienta do klienta močno razlikujeta. Nekateri klienti potrebujejo leta terapije, drugi jo lahko zaključijo v nekaj mesecih.
Vir: Doživljanje in spoprijemanje s psihično travmo (moje diplomsko delo)