DSM-IV (American Psychiatric Association, 2000) navaja, da gre pri anksioznosti za kombinacijo fizičnih in duševnih pojavov, ki niso povezani z resnično nevarnostjo in se pojavljajo bodisi v napadih ali kot stalno stanje. Podobno Žibret, Svetina, Tušak, Dimec, Ivanovski, Masten in Masten (2008) anksioznost definirajo kot iracionalen strah oziroma stanje, ki je strahu podobno predvsem po telesnih reakcijah, ki jih sproži. Posameznik je, ne da bi poznal razlog, napet, obliva ga pot, stiska ga v prsih ali grlu, je zmeden, pogosto nemiren, misli mu begajo in ne more se skoncentrirati, zaradi česar je v svojem ravnanju na koncu običajno iracionalen. Stanje anksioznosti (Erzar, 2007) se kaže kot utrujenost, izčrpanost, utrujenost v mišicah, bolečine v vratu, glavi, prsih in želodcu. Anksioznost vodi v zmanjšano sposobnost dolgotrajne koncentracije in miselnega napora, zmanjšani sposobnosti za sprostitev in doživljanje ugodja, manjšem potrpljenju in zmanjšani sposobnosti odloga, raztresenosti, povečanem prizadevanju po kontroli nad dogodki ter ljudmi, zmanjšani sposobnosti za premagovanje vsakodnevnega stresa.Žibret, Svetina, Tušak, Dimec, Ivanovski, Masten in Masten (2008) pojav anksioznosti definirajo kot mentalno, motorično in telesno občuteno stanje neugodja, ki sproži posledično nezaželene reakcije. Erzar (2007) dodaja, da anksioznost lahko posameznika zajame v obliki napada ali krize, lahko pa ga vseskozi spremlja. Gre za kronično obliko tesnobe, kjer so občutja bojazni vgrajena v posameznikove vedenjske vzorce. Zayfert in Black Becker (2007) navajata, da ima anksioznost po kognitivno-vedenjskem modelu naslednje tri komponente: kognitivno (boječe misli), vedenjsko (izogibanje) in fiziološko (avtonomno vzburjenje).
Smith, Perrin, Yule in Clark (2010) omenjajo, da gre ob pojavu stalnih skrbi glede vsakodnevnih težav, ki jih je težko kontrolirati in jih spremljajo fiziološki simptomi, za anksioznost. LeDoux (1996) podarja, da je gonilna sila anksioznosti strah. Erzar (2007) definira anksioznost kot neprijetno občutje telesne in psihične napetosti in zaskrbljenosti, usmerjeno na prihodnost. Anksioznost posameznika spravlja v stanje skrbne pozornosti, velike odzivnosti in pripravljenosti za delovanje, toda hkrati tudi hromi. Parry (1990) trdi, da ima anksioznost tako psihološko kot fiziološko dimenzijo. Ko posameznik zazna grožnjo ali nevarnost, se v krvni obtok sprostijo kemikalije, ki imajo dramatične učinke. Srce bije hitreje in močneje. Sprosti se adrenalin in kri se iz prebavnega trakta in od drugod preusmeri v mišice. Prav tako je v krvi takrat več kisika. Namen vsega tega je, da pripravi posameznika na soočenje z nevarnostjo ali na beg. Vendar ko telo pospeši svoje delovanje in se nič ne zgodi, ker v realnosti nevarnost ne obstaja, to povzroči težave.
Parry (1990) omenja, da vse emocionalne reakcije vplivajo na način razmišljanja in način razmišljanja vpliva na naše emocije. Visok nivo anksioznosti vpliva na naše sodbe, kar povzroči negativne misli. Po travmatičnem dogodku je pojav anksioznosti bolje sprejeti in tolerirati, kot se je bati. Kot poudarja Erzar (2007), anksioznost ni vzrok, ampak samo posledica težjih čutenj, ki so v ozadju in pred katerimi nas tesnoba praviloma varuje. Erzar (2007) navaja, da je raziskovanje pokazalo, da se zaskrbljeno premišljevanje pri posameznikih z anksioznimi motnjami odvija brez ustrezajočih podob in spremljajočih čustev, kar pomeni, da v resnici služi temu, da se izognejo globljim negativnim čustvom, ki so nekoč pomenila grožnjo našemu doživljanju in stiku s pomembnimi drugimi. Tudi Freud (1926, po Erzar, 2007) je anksioznost razumel kot obrambni mehanizem.
Vir: Doživljanje in spoprijemanje s psihično travmo (moje diplomsko delo)