Smith, Perrin, Yule, Clark (2010) omenjajo, da je depresija pogost odziv po travmi. Je tudi pogost spremljevalec PTSM. Lazarus (2000) depresijo označuje kot intenzivno, dolgotrajno motnjo razpoloženja, ki napade tako telo kot duha in pogosto povzroči resne delovne, socialne in zdravstvene preglavice. Erzar (2007) omenja, da je za osebe z depresijo življenje kakor padanje brez konca, ne da bi oni lahko karkoli naredili in to zaustavili. O tem pravzaprav sploh ne razmišljajo. Njihovo dojemanje sebe, drugih in okolice je spremenjeno do te mere, da se jim njihovo stanje zdi normalna posledica njihovega neuspešnega življenja in njihove nevredne, nezanimive, nepriljubljene in neiniciativne osebnosti. V njihovem doživljanju ni več možnosti, da bi se kadarkoli kaj izboljšalo, teža situacije in sveta postane prevelika, da bi se ji še upirali in iskali rešitve.
Rus Makovec (2003) piše, da večina depresij nastane kot posledica vsaj enega bolečega življenjskega dogodka, ki je imel dolgoročni vpliv in pomen za posameznika. K dinamiki depresije prispeva zlasti občutek izgube v širšem pomenu. Na primer občutki razvrednotenja pri sebi ali v očeh drugih ter občutek, da je posameznik izgubil nadzor nad življenjem. Podobno Ihan in Simonič Vidrih (2005, po Žibret, Svetina, Tušak, Dimec, Ivanovski, Masten in Masten, 2008) navajata, da se depresija pogosto razvije kot prilagoditev na dolgotrajno in neuspešno reševanje hudih življenjskih napetosti in stresov. Z depresivnostjo se človek zavaruje pred nenehnimi, ubijalskimi stresi, ki jih ne zmore konstruktivno reševati. Depresiven človek od dveh slabih rešitev izbere tisto, ki je zanj kljub vsemu manj uničujoča, čeprav vodi v močno samoomejevanje kakovosti življenja.
Žibret, Svetina, Tušak, Dimec, Ivanovski, Masten in Masten (2008) omenjajo, da simptomi depresije obsegajo težave s spanjem, apetitom, telesno težo, energijo, koncentracijo in spolnostjo. Pogosto nastopijo konkretni občutki krivde, ničvrednosti, upad zanimanja za razne dejavnosti, nebogljenost, pesimizem, potrtost, v resnejših primerih pa se pojavijo misli na samomor oziroma poskus samomora. Parry (1990) k temu dodaja še upočasnjeno aktivnost in odzivnost. Shalev (2000) navaja, da ima depresijo približno polovica posameznikov s PTSM.
Vir: Doživljanje in spoprijemanje s psihično travmo (moje diplomsko delo)