Dass-Brailsford (2007) piše, da je disociacija sprememba zavesti z namenom spoprijemanja z neznosno realnostjo. Tovrsten odziv se pojavlja predvsem pri kompleksni travmi. Rothschild (1998) navaja, da je disociacija razcep zavesti. Je instinktivni odziv organizma, da bi se oseba rešila trpljenja. Gre za nevrobiološki fenomen. Rosenbloom in Williams (2010) disociacijo opredeljujeta kot mentalni in emocionalni pobeg, ko fizični pobeg ni mogoč. Disociacija preprečuje boleči situaciji, da bi prišla v zavest. Podobno Repič (2008) disociacijo definira kot sposobnost predelati travmatične izkušnje na tak način, da se oseba zavestno ne zaveda specifičnih spominov in dogodkov, ki jih je doživela. Podobno disociacijo opredeljujeta Fonagy in Target (2000) kot odcepitev in ločitev od neznosne situacije. Disociacija predstavlja izhod, kjer ni izhoda in zadnje zavetje. Značilnosti, ki spremljajo disociacijo, so metaboličen izklop, otrplost, izogibanje, umaknitev in zmanjšan afekt.
Erzar (2007) definira disociacijo kot odmik zavesti od travmatičnega čustvenega stanja in celo telesa, kaže pa se tudi kot derealizacija ali doživljanje sveta kot neresničnega in kot disociativna amnezija ali izguba spomina na travmatične in druge dogodke. Rothschild (2000) podobno omenja, da proces disociacije vključuje delno ali popolno separacijo aspektov travmatične izkušnje, in sicer tako narativnih komponent, dejstev in zaporedij kot tudi fizioloških in psihičnih reakcij. Amnezija je najbolj pogosta oblika disociacije, obstajajo pa tudi druge oblike. Nekdo lahko ne občuti nobene bolečine, medtem ko nekdo drug lahko ne občuti svojih emocij. Oseba lahko tudi izgubi zavest ali čuti, kot da je ločena od svojega telesa.
Rus Makovec (2003) poudarja, da se disociacija lahko začne kazati kot reakcija že takoj po doživeti travmi. Travmatizirani ima občutek, da sploh v resnici ne doživlja dogodka, kot da opazuje dogajanje iz daljave, kot da okolica ni realna, spremenjen je tudi občutek časa. Lahko doživlja tudi občutek nepovezanosti s telesom, zmedenost ali okvare spomina. Perry, Pollard, Blakley, Baker in Vigilante (1995) omenjajo, da disociacija pomeni pretrganje vezi z okoljem in usmeritev v svoj notranji svet. Whitfield (1995) opozarja, da disociacija lahko povzroči razcep naših notranjih življenjskih izkušenj. Poleg tega lahko povzroči napade panike, otrplost, izgubo spomina, izgubo identitete in izgubo zavedanja.
Vir: Doživljanje in spoprijemanje s psihično travmo (moje diplomsko delo)