Občutja sramu se razvijejo kot odziv na samoočrnitvene misli in prepričanja, ki spodkopljejo posameznikov občutek učinkovitosti in samosprejetosti (Deblinger in Runyon, 2005). Joseph, Williams in Yule (1997) dodajajo, da posameznik zaradi sramu samega sebe negativno dojema in se počuti ničvrednega in nemočnega. Sram prav tako vključuje občutek izpostavljenosti pred drugimi. Parry (1990) piše, da občutek sramu povzroči, da ima posameznik občutek, kot da je opazovan s strani kritičnega in nesočutnega sodnika, ki ga prezira in ga dojema kot odvratnega. V resnici je ta sodnik posameznik sam. Ker je posameznika sram, je zanj toliko težje, da bi poiskal učinkovito pomoč znotraj svoje socialne mreže.
Podobno van der Kolk, McFarlane in van der Hart (1996) poudarjajo, da travmo pogosto spremlja močan občutek ponižanja. Zaradi občutka nemoči posameznik nima več občutka, da se lahko zanese na samega sebe. Sram občuti, ker ima občutek, da je razočaral samega sebe. Deblinger in Runyon (2005) opozarjata, da posamezniki, ki trpijo zaradi občutkov sramu, svoje pomanjkljivosti lahko dojemajo kot neobvladljive in sebe pogosto vidijo kot okvarjene in nevredne. Dejansko je sram pogosto povezan s strahovi pred zavrnitvijo kot tudi z izolacijskim in pokornim vedenjem, ki lahko okrepi samouresničujoče se prerokbe, da jih drugi ne marajo ali celo prezirajo.
Rothschild (2000) trdi, da je sram tudi ena izmed komponent pri PTSM, ko gre za travmo posilstva ali spolne zlorabe. Obstaja verjetnost, da ljudje s PTSM na globlji ravni verjamejo, da v času travme niso primerno reagirali in da bi se morali boriti ali zbežati. Poleg tega lahko tudi mislijo, da je nekaj narobe z njimi, ker se počutijo kot žrtev. Zayfert in Black Becker (2007) dodajata, da sram igra osrednjo vlogo v vzdrževanju PTSM. Sram, ki ga travmatizirani izkusi, če mu socialno okolje ne nudi podpore ob njegovem razkritju, povzroči, da se travmatizirani pogosto še bolj intenzivno izogiba razmišljanju o travmatičnem dogodku, kar oteži predelavo travme.
Rothschild (2000) opozarja tudi, da je posebnost pri emociji sramu ta, da se sram ne more osvoboditi tako kot druge emocije. Če je prisotna žalost, se lahko izrazi skozi jok, jeza skozi vpitje in strah skozi tresenje. Sram se lahko zmanjša edino skozi kontakt z osebo, ki travmatiziranega sprejema in ga ne obsoja. Prvi korak pri razreševanju katerekoli emocije, zlasti sramu, je, da ga sprejmemo.
Vir: Doživljanje in spoprijemanje s psihično travmo (moje diplomsko delo)