Reddemann (2008) trdi, da je za ljudi, ki trpijo zaradi posledic travm, najboljša obravnava s terapijo v treh korakih, ki zajema stabilizacijo, srečanje s travmo in integracijo. Pomembno je, da je oseba, ki je doživela travmatični dogodek, med celotno obravnavo dovolj notranje trdna in stabilna. Za srečanje z grozotami iz preteklosti je potrebna notranja moč in ljubeče zunanje spremstvo. Pri zdravljenju travm se pogosto uporablja terapija, ki je usmerjena na korake, pri katerih se lahko uporabljajo različne tehnike in pristopi (Courtois, 2004). O zgoraj omenjenih fazah pišejo tudi van der Kolk, van der Hart in Marmar (1996) in sicer jih definirajo na naslednji način:
• 1.faza: Vzpostavljanje terapevtskega odnosa, varnost, stabilizacija, uravnavanje
čustev, izobraževanje in ustvarjanje različnih veščin za življenje
• 2. faza: Podrobnejša predelava travmatičnih spominov
• 3. faza: Prizadevanje za izboljšanje zdajšnjega vsakodnevnega življenja
1. Prva faza
Cvetek (2009) pojasnjuje, da terapevt v tej fazi skuša omogočiti klientu, da doseže nadzor nad preplavljajočimi in premagujočimi afekti, impulzivnim vedenjem, samodestruktivnimi mislimi in vedenjem, nevarnimi medosebnimi situacijami, zasvojenostjo in ponavljajočimi se disociacijami. Rothschild (2000) piše, da je splošno sprejeto, da je terapevtski odnos odločilen za uspeh katerekoli terapije. Courtois (2004) omenja, da je pomembno, da se med osebo, ki je doživela travmatični dogodek, in terapevtom oblikuje empatičen in konsistenten odnos, ki osebo podpira in vodi skozi terapijo ter je model za vzdržanje oziroma obvladovanje, ne pa za izogibanje ali preplavljanje intenzivnih čustev in impulzov. Krize, ki se lahko pojavijo med terapijo, se razume kot ponavljanje travme, testiranje terapevtskega okvira ali kot preverjanje sposobnosti za toleriranje sprememb in povečano zavedanje osebe. Van der Kolk, McFarlane in van der Hart (1996) poudarjajo, da igra nagnjenost k ponavljanju travme v terapevtski situaciji pri zdravljenju PTSM osrednjo vlogo v psihoanalitični psihoterapiji. Za tovrstno obliko psihoterapije je ponavljanje travme v terapevtskem odnosu povsem sprejemljiv in bistven element terapevtskega procesa.
Rothschild (2000) omenja, da je prvo pravilo katerekoli terapije travme varnost. Oseba se mora počutiti varno tako v terapevtskem odnosu kot tudi v svojem življenju. Poleg tega je pomembno, da terapevtu zaupa. Ker imajo osebe, ki so doživele travmatični dogodek, težave z zaupanjem, običajno potrebujejo veliko časa, da vzpostavijo zaupanje do terapevta. Reddemann (2008) podobno poudarja, da mora terapevt zlasti paziti, da s terapijo ne bi povzročil dodatnega stresa, kajti osebam, ki niso mogle predelati travme, je najbolj manjkala prav zmožnost za pomiritev oziroma pomirjajoče okolje. Tako si mora terapevt prizadevati ustvariti okolje, v katerem se oseba počuti čim bolj varno. Psihoanalitiki sicer menijo, da mora oseba, ki je doživela travmatični dogodek, v terapevtskem odnosu ponovno uprizoriti čisto vse, vendar po kliničnih izkušnjah Reddemann (2008), ki izvaja psihodinamsko imaginativno terapijo, temu ni tako.
Rothschild (2000) še poudarja, da pozitivna navezanost na terapevta lahko spremeni posameznikovo izogibanje ali strah v interpersonalnih odnosih v željo po zdravih kontaktih. Collins in Collins (2005) pišeta, da če ima oseba občutek, da je slišana, razumljena in sprejeta s strani terapevta, to vodi v stabilizacijo intenzitete emocionalnega odziva. Van der Kolk, van der Hart in Marmar (1996) pojasnjujejo, da je občutek fizične varnosti odvisen od védenja, da se travma ne bo ponovila. Zato je treba zagotoviti, da so osebe, ki so doživele travmatični dogodek, v fizično in emocionalno varnem okolju. Van der Kolk, McFarlanne, in van der Hart (1996) poudarjajo, da skozi fazo stabilizacije terapevt osebo, ki je doživela travmatični dogodek, uči, kako kontrolirati intenzivno emocionalno in patološko obrambno delovanje, kot je na primer kontinuirana disociacija.
Stabilizacija pomeni prepoznati lastne emocije, prepoznati in primerno izkoristiti podporno mrežo, načrtovati in sodelovati v vsakodnevnih aktivnosti, razumno mero aktivnosti in uživanja hrane ter relaksacijske vaje kot preventiva pred stresom. Tudi Dass- Brailsford (2007) omenja, da so pomembne relaksacijske vaje, kot so na primer globoko dihanje, stiskanje žogice ali drgnjenje dveh kamnov. To osebi pomaga premagati vsiljive misli in mu pomaga osredotočiti se na sedanji trenutek. Poudarja še, da je stabilizacija klientovega emocionalnega, socialnega in fizičnega okolja vedno prioriteta v zgodnji fazi svetovanja. Terapevt spodbuja klienta k skrbi zase, saj klientu to pomaga pri obvladovanju simptomov in k temu, da prevzame nadzor nad svojim življenjem. Terapevt klienta usmerja k razvoju kognitivnega okvira, ki mu pomaga razumeti vsiljene spomine in izogibanje. Z boljšim razumevanjem pridobi večjo emocionalno distanco do travmatične izkušnje (van der Kolk, McFarlane in van der Hart, 1996).
Vir: Doživljanje in spoprijemanje s psihično travmo (moje diplomsko delo)